Sevanja Sevanja

Sevanje v laičnem jeziku vključuje elektromagnetno valovanje celotnega spektra, naravnega ali umetnega izvora.

  • Ionizirajoča sevanja  so vsa elektromagnetne valovanja, ki imajo dovolj veliko energijo, da cepijo kemijske vezi. Med njih spadajo žarki γ, žarki X ter visoko energijski delci α, β, protoni in nevtroni. Najpomembnejši vir ionizirajočega sevanja so radioaktivni elementi, ki so sestavni del zemeljske skorje in globljih plasti. Skupaj s sevanjem kozmičnih žarkov tvorijo t.i. naravno ozadje, ki je odgovorno za več kot dve tretjini skupne doze ionizirajočega sevanja, ki smo mu izpostavljeni na Zemlji. Glavni umetni vir ionizirajočega sevanja so postopki, ki jih uporabljamo za diagnostiko in zdravljenje v medicini, po velikosti jim sledijo doze, prejete po jedrskih poskusih, na zadnjem mestu po pomembnosti pa je ionizirajoče sevanje, ki nastane ob vzdrževanju jedrskih reaktorjev. Cenijo, da je letni prispevek naravnega ozadja 2,5 mSv, letni prispevek iz umetnih virov pa med 0,4 in 1,5 mSv. Celotni prispevek dosedanjih jedrskih poskusov v svetu je 7,2 mSv, celotni prispevek jedrske nesreče v Černobilu pa je 0,72 mSv. Letni prispevek Nuklearne elektrarne Krško je manjši od 0,02 mSv.

Mednarodna agencija za raziskovanje raka sevanje žarkov γ in X uvršča v skupino 1, torej med tiste dejavnike, za katere je dovolj dokazov, da povzročajo raka. Tveganje raka je odvisno od intenzitete sevanja, energije posameznega fotona in absorbirane količine energije v izpostavljeno tkivo. Ionizirajoče sevanje lahko vodi v katerokoli vrsto raka, latentna doba, ki je potrebna, da se bolezen razvije pa je odvisna od občutljivosti posameznega tkiva za sevanje. Velika prejeta doza žarkov γ in X poveča tveganje vseh vrst levkemij (z izjemo kronične limfocitne levkemije) za približno petkrat, več kot petkrat povečano pa je tudi tveganje raka ščitnice pri ljudeh, ki so bili izpostavljeni velikim dozam v otroštvu. Ker se izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju iz umetnih virov dandanes ni mogoče popolnoma izogniti, je Mednarodna agencija za radiološko zaščito priporočila omejitev še dopustne letne ekvivalentne doze iz umetnih virov na človeka na 1 mSv, za izpostavljene delavce pa je petletna prejeta doza omejena na 100 mSv.

  • Sončno sevanje je elektromagnetno valovanje več valovnih dolžin. Po njih ga delimo v tri območja, ki imajo različen učinek na človeško telo. Infrardeče sevanje obsega žarke z valovno dolžino nad 780 nm (nanometer je ena milijardinka metra). Tega dela sončnega spektra ne vidimo, pač pa ga čutimo kot toploto, s katero nas sonce ogreva. V drugem območju, 440–780 nm, je vidna svetloba, v tretjem pa ultravijolični (UV) spekter, ki ga tudi ne vidimo. Tudi ultravijolični spekter delimo na tri območja, A, B in C. Območje A ima najdaljšo valovno dolžino in spodbuja nastanek kožnega barvila, medtem ko UV sevanje območja B in C povečuje tveganja kožnega raka, tako da okvarja gene v celicah povrhnjice, zavira pa tudi obrambni sistem, s katerim organizem uničuje spremenjene celice. Sončenje brez ustrezne zaščite zato ni zdravo.

Večino UVB in praktično vse UVC sevanja 18 do 40 km nad zemljo prestreže ozon. Znanstveniki ugotavljajo, da se je ozonska plast zaradi civilizacijskih dejavnosti (promet, predvsem letalski, pa tudi uporaba freona, plina v hladilnikih in kozmetičnih pršilkah) v zadnjih desetletjih stanjšala.

Ljudje, ki se dolgotrajno izpostavljajo soncu, dobijo po več letih tanko in suho kožo s številnimi rjavkastimi in sivimi lisami. Na njej se postopno pojavijo rdečkasta hrapava mesta, iz njih pa bradavičaste lehe. Te spremembe lahko same po sebi izginejo, pri nekaterih pa iz njih nastane kožni rak. Poznamo več vrst kožnih rakov. S sončenjem je povezan predvsem bazaliom, posebna oblika nemelanomskega raka.

S čezmernim sončenjem povezujemo tudi kožni melanom ali črni rak, ki večinoma nastane iz temnih kožnih znamenj. Pogostejši je pri svetlopoltih ljudeh, ki na soncu težko porjavijo in so bili pogosto opečeni, predvsem v mladosti. V primerjavi z drugimi vrstami kožnih rakov je redkejši, vendar se tudi v Sloveniji zbolevnost za njim povečuje.

  • S tehnološkim razvojem pa se v našem življenjskem prostoru stalno veča gostota elektromagnetnih valovanj nižjih frekvenc iz umetnih virov, kot so: daljnovodi; transformatorske postaje; hišna električna napeljava; električni stroji; radijski in televizijski oddajniki; zasloni; radarji; mobilni telefoni in druge električne ter elektronske naprave. Do sedaj še nobena znanstvena raziskava ni pokazala neposredne povezave med EM sevanjem nizkih frekvenc in rakom, kljub temu pa je v vsakdanjem življenju smiselno upoštevati previdnostni princip.